O nas

EkoTurizem Hudičevec – kjer vas čaka prijeten domač ambient, priložnost za počitek, nepozabno kulinarično doživetje ter nešteto priložnosti za razne aktivnosti in izlete.

Naše poslanstvo

Preplet lokalne kuhinje, udobnih nastanitvenih kapacitet ter obilice dejavnosti na kmetiji in v okolici našim gostom ponuja nepozabno doživetje.

Na Hudičevcu stremimo k trajnostnemu gospodarjenju in razvoju. Ekološka kmetija je le eden izmed okolju prijaznih ukrepov, ki jih izvajamo pri nas. Naše goste spodbujamo k ohranjanju planeta s priporočili o odgovorni uporabi brisač, ločevanju odpadkov, varčevanju z energijo, predvsem pa s pitno vodo, ki je velik privilegij naše kmetije, saj se večino leto oskrbujemo iz lastnega izvira.

Prizadevamo si, da bi bila vsakodnevno delo in trud na koncu poplačana z zadovoljstvom gostov.

Legenda o imenu

Od kod ime HUDIČEVEC?

V 16. stoletju je imel baron Rossetti v lasti veliko posestev, ki so se razprostirala od Nanosa do Postojne in še naprej. Na posestvu pod Nanosom je ob potoku stal mogočen mlin, v katerem je živela baronova oskrbnica. Bila je neusmiljena in hudobna, ljudje so se je bali. Pri sebi je vedno nosila orožje in o njej se je širil glas, da se ne boji niti Boga, še manj pa hudiča.

Prišla je zima in oskrbnica je hudo zbolela. Bilo je v navadi, da se k umirajočemu ali hudo bolnemu človeku pokliče duhovnika. Tako so vaščani k bolni oskrbnici pripeljali duhovnika, a ga ta ni hotela sprejeti. V upanju, da bi ga oskrbnica le sprejela, se je duhovnik preoblekel v hudiča in se ponovno odpravil na obisk, a žal neuspešno. Ko ga je oskrbnica zagledala, je bila prepričana, da je po njeno dušo prišel sam hudič. Ustrašila se je in duhovnika ustrelila. 

Od tedaj temu kraju pravijo Hudičevec.

Zgodovina

V 16. stoletju naj bi bilo zemljišče, kjer je danes Hudičevec, v lasti plemiške družine Rossetti, ki je imela tudi drugod po Notranjskem veliko posesti. Že takrat je na tem mestu baron zgradil letno rezidenco s kopališčem, kasneje pa je dogradil še mlin in žago. Vodni mlin je obratoval vse do leta 1947, mlel pa je za devet okoliških vasi.

Baron Rossetti je po pisnih virih posestvo potem podaril razdrški kuratni cerkvi, v čigar lasti je bilo do leta 1720, ko ga je od nje odkupil prvi izmed prednikov družine, ki živi na tem posestvu, Anton Bole, ki se je na posestvo preselil iz Slavine. Leta 1910 se je na posestvo iz Brezij pod Nanosom priženil Jernej Simčič in si z Ivano Bole ustvaril družino z osmimi otroki.

Naslednji gospodar posestva je bil njun sin Janko, rojen leta 1925, ki je na kmetijski šoli v Poljčah na Gorenjskem spoznal bodočo ženo Pavlo Srebre s Koroške. Leta 1950 sta stopila na skupno pot in rodilo se jima je pet otrok. Najmlajši med njimi, Emilijan Simčič, skupaj z ženo Katjo in desetimi otroki nadaljuje dejavnost turizma na kmetiji, ki ga je leta 1980 začela mama Pavla.

Galerija slik

// Slika pove več kot tisoč besed.